Čustva niso naključna in so prisotna v našem življenju v tem, kar počnemo, in v načinu, kako doživljamo in se odzivamo na svet okoli nas. Ne samo v težjih obdobjih, ampak tudi v tistih običajnih, vsakdanjih trenutkih. Naša čustva niso le odziv na krizne ali občutljive trenutke, temveč ves čas spremljajo naš notranji svet. Včasih nas presenetijo, ko jih najmanj pričakujemo – bodisi v trenutkih sreče, bodisi v tistih tihih, skorajda nevidnih trenutkih. Ta čustva, ki jih včasih težko poimenujemo ali razumemo, so kot valovi, ki oblikujejo naše notranje doživljanje. Čeprav so v težjih obdobjih morda močnejša in bolj intenzivna, so pravzaprav vedno prisotna. So naš notranji kompas, ki nam pomaga razumeti sebe in svet okoli nas.
Ko se upočasnimo in se začnemo obračati navznoter k sebi, odkrijemo, da čustva niso problem, ki bi ga morali rešiti – temveč sporočila, ki jih je vredno slišati. So globoki človeški odzivi, ki nosijo informacije o tem, kaj se dogaja v našem notranjem in zunanjem svetu. Pokažejo nam, kaj nam je pomembno, kje nas boli, po čem hrepenimo, ali kje se počutimo varno in sprejeto. Obstajajo različni načini razvrščanja čustev – nekateri modeli govorijo o šestih osnovnih čustvih (kot so sreča, žalost, gnus, strah, presenečenje in jeza), kasnejši modeli pa vključujejo širši spekter čustev kot so sram, ponos, zaničevanje in še mnoge druge. To nas opozarja, kako kompleksna je lahko naša čustvena izkušnja. A število čustev ni tisto, kar je najpomembnejše. Pomembno je, da so čustva v nas živa in da govorijo jezik, ki je pogosto večplasten in globoko oseben.
Tekom razvoja in življenskih izkušenj pa se lahko naučimo, da bi se morali nekaterim čustvom izogibati – npr. da zatremo jezo, zanikamo žalost ali skrijemo ranljivost. Morda nas je celo sram intenzivnosti svojih občutkov. A kadar čustva potlačimo (in se jim s tem navidezno izognemo), le-ta ne izginejo; najdejo le druge poti izražanja – včasih skozi telo, drugič skozi vedenje, ali pa skozi trdovratni občutek, da nekaj ni prav, čeprav ne znamo povedati kaj.
V psihoanalitičnem delu razumemo, da velik del tega, kar čutimo, morda ni povsem zavesten. Naša doživljanja imajo več plasti – stara čustva, ki še vedno živijo v nas, neizpolnjene potrebe iz preteklosti, obrambne mehanizme, ki smo jih vzpostavili brez zavedanja. Vendar to ni nekaj, kar bi morali obsojati; je preprosto del človeške kompleksnosti. Je nekaj, čemur se lahko začnemo približevati s sočutno radovednostjo in skrbjo, namesto s strahom.
Naša čustva živijo v telesu. Tesnobo morda čutimo kot tiščanje v prsih, jezo kot občutek napetosti ali celo bolečino v čeljusti. Veselje se lahko izraža kot toplina v trebuhu ali lahkotnost v srcu. Ko začnemo prepoznavati telesne znake čustev, začnemo ponovno pridobivati notranjo pismenost – način, kako se usmerjamo navznoter, namesto da bi se od sebe oddaljevali. Da ne obsojamo kar čutimo in si dovolimo prostor za tisto, kar je prisotno, ne da bi hiteli k rešitvam.
Psihoterapija ponuja prostor, kjer lahko ta čustva varno raziščemo – ne samo z razlago, temveč tudi globljim razumevanjem. Je prostor, kjer se naučimo ne le čutiti svoja čustva, ampak v njih najti tudi pomen. Sčasoma to lahko prinese čustveno jasnost, pomirjenost in svobodo ter spoznanje, da ni potrebno, da vse nosimo sami. Podarimo si dar nežnosti in prisluhnimo, kaj nam sporočajo naša čustva. Spomnimo se, da globoko čutiti ni slabost – temveč moč in modrost. In če postane pretežko, si poiščimo oporo, saj nismo ustvarjeni za to, da bi vse nosili sami.
