V vsakem od nas živi zgodba, ki smo si jo povedali že tolikokrat, da je postala resnica. Spremlja nas, nevidno oblikuje naše odločitve, prepričanja, odnose. Z njo si razlagamo, kdo smo, zakaj določene stvari v življenju potekajo tako kot potekajo, in kaj lahko pričakujemo od prihodnosti. Ta zgodba je za nas znana in varna. Tako dolgo jo že nosimo v sebi, da se ne sprašujemo več, kdaj se je sploh začela in ali je sploh resnično naša.
Morda si pripovedujemo zgodbo o vzdržljivosti. Vedno vse rešim sam. Morda zgodbo o prilagajanju. Ne prosim za veliko. Morda zgodbo o nadzoru. Če ostanem korak pred vsem, se nič ne bo podrlo. Ali pa tisto tišjo, neizrečeno. V redu sem. Nič ni takega. Tako pač je.
Teh zgodb ne oblikujemo zavestno. Ne govorimo o njih. A počasi postanejo način, kako razumemo sebe, kako si pojasnjujemo, zakaj se vedno znova znajdemo na istih poteh, v istih situacijah, s podobnimi občutki. In vendarle se včasih zgodi, da nekaj v nas zastane – dvom, nejasen nemir, drobni trenutki, ki nas presenetijo s svojo težo. Besede, ki nas ranijo bolj, kot bi pričakovali ali tiho nelagodje, ki se nas dotakne, ko svet za trenutek potihne.
Kaj pa, če obstaja še ena zgodba, tista, ki ostaja v senci in tišini? Katere nas je morda strah začeti brati?
Tista, ki ostaja skrita, neizrečena. Zgodba o Vedno zmorem sam je tiha spremljevalka dolge poti, ki jo prehodimo sami. Zgodba o Ne pričakujem preveč se nežno stisne ob nas vsakič, ko nekaj neizrečenega ostane v zraku. In zgodba o Če imam vse pod nadzorom, se nič ne more podreti se zavije v rahlo napetost, ki ne popusti niti v trenutkih, ko bi si želeli odložiti breme. Morda v sebi skrivajo še nekaj, kar čaka, da bi bilo nekoč slišano.
To so zgodbe, ki jih nosimo tik pod površjem – tiste, ki jih čutimo, a nikoli ne izrečemo, tiste, ki jih za hip uzremo, a nato hitro odvrnemo pogled. In vendar se ne pustijo spregledati. Razkrijejo se v drobnih trenutkih, ki nas presenetijo s svojo težo, v besedah, ki nas ranijo bolj, kot bi pričakovali, v tihem nelagodju, ki se nas dotakne, ko svet za trenutek potihne in nam ne ostane več nič, s čimer bi se zamotili.
Kaj bi se zgodilo, če bi postali radovedni in bi se jim le za hip približali? Če bi se jim prenehali izmikati in ob njih za trenutek obstali? Če jih ne bi odrivale navade in stare pripovedi ter bi si preprosto dovolili vprašati: Je to res? Je to še vedno res zame? Kje se je ta zgodba sploh začela? Jo še želim nositi s sabo?
Kaj bi se zgodilo, če bi postali radovedni glede teh zgodb? Če bi namesto da se jim izmikamo, ob njih za trenutek obstali? Če bi prenehali pripovedovati sami sebi, kako stvari so, in si preprosto dovolili vprašati – Je to res? Ali to še vedno drži zame? Kje se je ta zgodba sploh začela? Jo želim še naprej nositi s sabo?
To niso vprašanja, ki bi terjala takojšnje odgovore. Nekatere zgodbe se razkrivajo počasi. Nekaterih še nismo pripravljeni videti v celoti. In tako je v redu. A morda, če prisluhnemo dovolj nežno in pozorno, zaslišimo nekaj novega – nekaj, kar je ves ta čas tiho čakalo, da ga opazimo. Nekaj, kar je pripravljeno, da se začne na novo pisati.
